Ko žival zboli, in driska ali bruha, vedno pomislimo, da je kaj takega pojedla ( npr. pokvarjeno hrano, mačji kakec, povoženo krastačo itd..). Ali da se je med igro s sosedovim kužkom nalezla kakega virusa in zato kašlja. Ali da je med plavanjem v vaški mlaki staknila bakterijo, ki ji je povzročila gnojno vnetje kože. Ampak, ali je vse to res? Ni mogoče za vsem tem kakšen drugi razlog, zaradi katerega je naša žival zbolela. Kaj drugega kot fizični vzrok. Ali mogoče skupek več stvari, ki so pripeljale do bolezni? V komplementarni medicini telesno bolezen obravnavamo zelo široko. Seveda, kot klasična veterinarka vem in se dobro zavedam, da okoli nas in v nas prebiva ogromno malih organizmov, mikroorganizmov, v podobi virusov, bakterij, glivic, protozojev, parazitov itd.. Povsod so. Ampak ob stiku z njimi nekatere živali zbolijo, druge pa ne. Za tem seveda stoji njihov imunski sistem oz. sposobnost organizma, da se zoperstavi bolezni in uniči sovražnika, ki je težave povzročil. Za to, da prebolijo bolezen, morajo živali imeti močan imunski sistem. Močno telo. Ampak, ali je to dovolj? Smo samo telo? So vaše živali le fizični skupek celic, tkiv, organov? Nekaj manjka v tej sliki. Manjka duhovna plat. Živali imajo čustva. Živali čutijo, podobno kot mi. In čustva v njih, tako kot v nas, izzovejo reakcije, bodisi pozitivne kot negativne. Psihološke travme so lahko zelo močan sprožilec telesnih bolezni. V homeopatskem pogledu je stanje zdravja in bolezni zelo odvisno od naše Vitalne energije. Vitalna energija predstavlja harmonijo in ravnovesje telesa, uma in duha. Ravnovesje na vseh nivojih predstavlja zdravje. Čim je eden izmed teh nivojev oslabljen, se zamaja celota. Seveda je za zdravje zelo pomembno, kako živimo. Raznovrstna prehrana, naravna, ne procesirana surova ali kuhana hrana je za naše živali zelo pomembna. Prav tako je pomembno gibanje v naravi, v gozdu in na svežem zraku. In seveda, pomembno je, da smo lastniki živali pozorni tudi na naše psihofizično počutje, saj le-to zelo vpliva na psihično počutje naših živali. Psihično počutje živali, njihova emocionalna stabilnost in duševno zdravje imajo zelo velik vpliv na telesno zdravje. V tem prispevku bi rada predstavila čustveno plat bolezni oz. čustvene travme, ki lahko sprožijo bolezen. Zdravnik splošne medicine, Gabor Mate je napisal knjigo Ko telo reče ne. V njej opisuje vpliv stresa in čustev na razvoj bolezni. Sama sem jo prebrala in jo priporočam vsem. Iz knjige je tudi tale citat:
„Čustva, kot je na primer jeza, imajo skupaj z našim imunskim sistemom nalogo, da varujejo naše meje. Ko takšna čustva potlačimo, obenem potlačimo tudi naravni imunski odziv. Pri nekaterih ljudeh imajo takšni obrambni mehanizmi ravno nasprotni učinek od želenega, saj telo uničujejo, namesto da bi ga zaščitili. „
Knjiga govori o naših, človeških mehanizmih nastanka bolezni. Ampak, ali ni jeza tudi čustvo, ki se pojavlja pri živalih? Ali pa žalost, naprimer ob izgubi živalskega prijatelja? Ali žalovanje zaradi smrti lastnika? Ali strah pred grajo ali tepežem? Živali niso sposobne reči NE. One nam ne pokažejo, imajo svoje meje, ampak mi jih ne znamo videti. Se potrudimo in preberemo novejše knjige o pasjem vedenju ali obiščemo dobrega pasjega inštruktorja, da razumemo kaj nam naša žival sporoča? Ali meje preslišimo in delamo naprej po svoje? V resnici izzovemo v živali tlačenje čustev, ki se ob neprimerni in nepravilni kontinuirani vzgoji lahko pokažejo kot vedenjske motnje ali pa kot fizična bolezen.Vsa čustva izzovejo v organizmu določene reakcije. Če se čustvena stanja ponavljajo in so živali vsakodnevno podvržene stresnim situacijam, tudi njihov imunski sistem ne more delovati normalno. Njihova Vitalna energija peša in posledično zbolijo. Zavedati pa se moramo, da so živali med seboj zelo različne in tako tudi različno občutljive, tako fizično kot emocionalno. Primer: pik čebele pri nekaterih povzroči samo lokalno oteklino, pri drugih pa vodi v anafilakso in smrt, če se ne ukrepa pravočasno. Druga primerjava je naprimer strah: veter večina živali in ljudi sploh ne moti, ga ne opazijo. Nekatere živali pa se vetra tako bojijo, da puščene same doma v vetrovnem dnevu lahko spraskajo in zgrizejo vsa vrata zaradi strahu oz. panike. Tudi žalost ob izgubi ljubljene osebe je normalen proces, ki v normalnih stanjih s časom mine. Pri nekaterih osebah in živalih, pa se žalost poglobi in preide v depresivna stanja. Joya je napadel pes. K sreči jo je odnesel samo z zategnjeno mišico. Šok in strah sta bila pri njemu zelo izrazita, celo noč je prejokal zaradi tega. Joy je zelo občutljiv kuža. Če se lastnica ne bi ozirala na to in bi ga pustila samega s svojim strahom in čustveno bolečino, bi se najverjetneje njegov strah poglobil. Ob srečanju z drugimi kužki bi se lahko odzval nepredvidljivo: mogoče s strahom, paniko, ali pa z agresivnim vedenjem. Joy bo seveda obiskal tudi strokovnjaka za vedenje, ki mu bo še dodatno pomagal prebroditi travmo. Iz svoje prakse vidim, kako so določeni psihološki momenti v življenju živali ključni, da se iz njih nato razvije bolezen. Imela sem pacienta, katerega lastnica je močno zbolela. Psa so dali v oskrbo njeni mami. Prvi psihološki moment je bila odtujitev lastnice in občutek zapuščenosti. V oskrbi je doživel fizični napad s strani drugega psa (drugi psihološki faktor). Po tem je postal sam agresiven na pse in ga je dala skrbnica kastrirati (ponovna odtujitev in fizična operacija). Agresivnost se je še dodatno stopnjevala. Ko sem tega psa dobila v obravnavo, sem začutila veliko jeze, pa tudi strahu, da ne bo ponovno zapuščen. Homeopatsko konstitucijsko zdravilo, razumevanje in potrpljenje lastnice ter prevzgoja so naredili svoje. Kuža je sedaj v redu, je pa trajalo absolutno več časa, ker je bil kuža zelo dolgo v stanju tlačenja čustev. Primer mačke, ki je razvila idiopatski cistitis (vnetje mehurja s krvjo) po tem, ko so si lastniki zamislili novo mačko. Peljali so jo k več veterinarjem, nobena antibiotična terapija ali dieta ni pomagala. Čim so preselili mlado mačko v drugo nadstropje stanovanjske hiše, da je stara mačka ni videla, so se težave z mehurjem popravile. En dan je mala mucka ušla in jo je stara zagledala na svojem teritoriju. Naslednji dan je že urinirala kri.
S tem zapisom želim sporočiti, da ni nič samoumevno in da je prav vse, kar se nam zgodi v življenju pomembno. Razumevanje naše živali, njenega karakterja in načina življenja, razumevanje nivojev njene občutljivosti, lahko pripelje do velikih sprememb in do velikega kvalitetnega preskoka v odnosu, ki ga imamo lastniki z našo živaljo. S tem, ko poskušamo razumeti njo, pomagamo razumeti tudi nas samih, saj si nas živali same izberejo s čisto posebnim razlogom. V naše življenje pridejo zato, da nas nekaj naučijo. Kaj, lahko sami izveste v dobrem, ljubečem in pristnem odnosu z njo.
Andreja Rusjan, dr.vet.med.
